Temeljni cilj prememb zakonodaje (ZVRK) iz leta 2013 je bil predvsem zagotovitev večje transparentnosti financiranja volilne in referendumske kampanje ter nadzora. Spremembe so bile predvsem s prepovedjo financiranja s strani pravnih oseb, podeljeno je bilo več pristojnosti Računskemu sodišču in drugo. Poročilo političnih strank o kampanji je bistveno bolj natančno in razčlenjeno, dostopno je prek spletnega portala AJPES, prispevki nad določeno bruto plačo so javni.
Finančni vidik kampanj je bil eden izmed ključnih vidikov, na katerega smo se v TI Slovenia osredotočali med opazovanjem volilnih kampanj. Finančno poslovanje je pokazatelj morebitnih korupcijskih tveganj, ki so pomembna predvsem za obdobje po volitvah, ko se deli t. i. volilni plen. Nadzor smo izvajali s primerjalno analizo med zabeleženim stanjem na terenu in poročanimi izkazi organizatorjev kampanj.
Eden izmed pomembnejših elementov finančne transparentnosti trenutne ureditve so finančna poročila, ki jih morajo kandidati oddati po volitvah. To je edini dokument, ki je dostopen širši javnosti preko portala AJPES.
Obstoječi način poročanja je z več vidikov problematičen, saj ne zagotavlja zadostne transparentnosti, predvsem pa je na voljo prepozno. Tudi s stališča nadzora je pristojni instituciji na ta način težko preverjati, ali je kandidat v praksi dejansko posloval tako, kot je poročal.
Poročanje neupravičenih stroškov
V primeru, da kandidat poroča višje stroške, kot jih je imel, je to sporno s stališča povračila (deleža) sredstev iz javne blagajne, saj tako kandidat lahko javni denar porabi za plačilo neupravičenih stroškov. Povedano poenostavljeno – gre za zlorabo javnih sredstev.
V praksi se kaže, da je poročanje stroškov, ki niso del kampanje, relativno pogosto, in to ne le na lokalnih volitvah, kar kažejo revizije Računskega sodišča. Takšno odstopanje je Računsko sodišče ugotovilo tudi v primeru Andreja Fištravca, edinega revidiranca na lokalnih volitvah 2014. Organizator Fištravčeve kampanje je prijavil za 2.533,88 € neupravičenih stroškov od skupno 15.966,27 €, torej slabih šestnajst odstotkov. Ali gre za dejansko namero pridobitve koristi, računovodske napake ali nepoznavanje področnega zakona, je težko opredeliti, je pa s stališča porabe javnega denarja nesprejemljivo tudi to, da je tako malo upravičencev do javnih sredstev podvrženih nadzoru o pravilnosti poročanja.
Prikrivanje izdatkov
Na drugi strani so sporna vsa poročila, ki ne vsebujejo vseh stroškov volilne kampanje. Na takšen način se lahko namreč kandidati izognejo omejitvam o najvišji možni porabi in tako pridobijo neupravičeno prednost pred ostalimi kandidati. Problematično je tudi, da je nejasno, iz katerih virov so organizatorji kampanj pridobili sredstva za stroške, ki jih nato niso vključili v finančno poročilo o volilni kampanji, kar dodatno povečuje korupcijska tveganja.
Med nadzorom smo zaznali najmanj dva takšna primera, pri katerih v končnih finančnih poročilih nismo mogli razbrati dveh večjih dogodkov. Gre za primer koncertov skupine Joške v’n, ki je nastopala na dogodku Boštjana Trilarja v MO Kranj, ter večjo prireditev, ki jo je organiziral organizator volilne kampanje kandidata Marjana Šarca.
V primeru Boštjana Trilarja je šlo za predvolilni dogodek v eni izmed kavarn v Kranju. Da je šlo za predvolilni dogodek, je bilo jasno razvidno že s plakatov ter vabil pa tudi na dogodku je bilo to jasno, saj je imel kandidat govor in predstavitev liste. Več hostes v promocijskih majicah kandidata je delilo promocijski material (vizitke, letake in majice), gosti so prejeli brezplačno pijačo ob vhodu, glavni dogodek pa je bil koncert glasbene skupine. Ta je bila glede na podatke, zabeležene v poročilu, plačana zgolj s 120 € honorarja, kar je po podatkih TI Slovenia bistveno manj od običajne cene najema skupine. Prav tako iz poročila ni jasno razvidno, ali je bil za uporabo prostora v predvolilne namene sklenjen pisni dogovor in ali so bili računi (vključno s pijačo dobrodošlice) poravnani. Zadnje torej vzbuja sum na popust pravne osebe, ki se po ZVRK obravnava kot donacija in kot taka ni dovoljena.
Marjan Šarec in njegova lista sta zadnji dan volilne kampanje organizirala večjo prireditev, na kateri je nastopilo kar dvanajstih glasbenih skupin, bila sta tudi dva povezovalca (Denis Avdić in Goran Završnik). Kot je razvidno iz spodaj priloženega spletnega vabila, je nedvomno, da gre za predvolilni dogodek. A iz finančnih poročil ni razvidno, da bi kandidat tovrsten strošek prijavil, saj je skupni prijavljeni znesek za shode zgolj 300,32 € – večina je bila izplačana občini Kamnik. To je znesek, ki je primerljiv s polovico stroška ene ure igranja enega izmed ansamblov (ansambel Špica). Upravičeno torej domnevamo, da je kandidat pri poročanju ali zamolčal izplačani znesek za to prireditev ali pa je prejel nezakonito donacijo ljudi, ki so nastopali na prireditvi.
Zavajajoče poročanje
Problematična so tudi poročila, ki vsebujejo zgolj eno postavko in en račun o opravljenih storitvah. Tu gre običajno za strošek zunanje agencije, ki v imenu kandidata oziroma organizatorja kampanje opravlja vse dejavnosti kampanje. Tovrstno poročanje še dodatno onemogoča nadzor tako pristojni instituciji kot civilni družbi. Tako sta na primer poročali listi Slovenija za vedno (v Kopru in Ajdovščini) in Koper je naš. Omenjena poročila tudi niso vsebovala navedbe pravnega subjekta, ki je račun izdal (kar je po ZVRK obvezen element poročila). Pri tem je v zvezi s kampanjo v MO Koper tudi nemogoče preveriti, ali je v stroške zajeto tudi oglaševanje po lokalih in drugih gostinskih obratih v občini. Na TI Slovenia smo v času kampanje namreč prejeli več (anonimnih) sporočil, da pri gostincih prihaja do pritiskov, da morajo v svojih lokalih izobešati promocijski material obeh list, v nasprotnem primeru bi jih lahko z občine doletela prepoved opravljanja gostinske dejavnosti zunaj prostorov lokala, torej na terasi, ki prinaša večji del zaslužka. V tem primeru gre lahko tudi za kaznivo dejanje izsiljevanja. V TI Slovenia teh navedb nismo mogli preveriti skozi finančna poročila, v katerih bi bilo razvidno, ali sta listi lokalom plačali za tovrstne storitve oglaševanja. Material s terena namreč jasno dokazuje, da je imelo kar nekaj lokalov v Kopru v času kampanje izobešen material obeh list.
Tudi poznavalec volilnih kampanj je izpostavil, da eno izmed največjih korupcijskih tveganj pri lažnem prikazovanju stroškov volilne kampanje predstavljajo predvsem storitve oziroma nematerialni stroški. Zaradi majhnega nadzora lahko podjetje izda poljubno visok račun, katerega izvajanje v praksi je težko preveriti. Poznavalec tako predlaga t. i. volilne dnevnike, v katerih bi vodja kampanje beležil vse aktivnosti povezane s kampanjo, in v njih jasno opredelil, katera storitev oz. kateri račun je bil na podlagi dejavnosti izdan.
Praksa in intervjuji kažejo na posebnosti lokalnih volitev, pri katerih je tveganje finančne netransparentnosti vidno predvsem pri nestrankarskih kandidatih. Strankarski so namreč pogosto podvrženi nadzoru že znotraj stranke, v katerih veljajo notranja pravila pri porabi sredstev, namenjenih za kampanjo. Stranke tako poravnavajo ali odobravajo stroške prek centrale stranke (v primeru večjih strank) ter tako zagotavljajo notranji nadzor. Pri nestrankarskih kandidatih oz. organizatorjih volilne kampanje se po mnenju poznavalca pojavlja več nepravilnosti. Pri tem pa zavrne teze, da se več nepravilnosti pojavlja zaradi nepoznavanja ali drugih objektivnih razlogov, temveč obstaja pri takšnih kandidatih in njihovih podpornikih večji interes po vračanju uslug med časom na oblasti. Dejstvo je, da je na lokalnih volitvah nestrankarskih kandidatov toliko, da bi si kampanje na lokalni ravni zaslužile posebna pravila.